Strah v slovo duši libero zaspi
in v temi nad rjuho udari v glavo.
Spet v nedogled ena misel tli,
vžge jo Njena biti, me nagovori.
Brez vsake dlake na jeziku sam,
ji solze na obrazu brišem in izdam
demo ji plan:

Lep kozarec in notri vino,
roka mi za vrat drsi,
naj se dere, naj nori,
ve zakaj prišla je, zakaj prišla je.
A ne vidim kar se zdi, kot v megli.

V dan izgine tema, naju ne izda,
objeta sredi sobe vidiva le dva.
Dva, ki svojo senco mečeta v svet,
ki za oba nastaja, ko se dela spet
plan za novi dan:

Lep kozarec in notri vino,
roka mi za vrat drsi,
vse to vidi le spomin,
le spominu daje, spominu daje.
A ne vidim kar se zdi, kot v megli.

In derem se naglas, plezam na drevo,
v momentu padem dol, naj ponovim:
še enkrat derem se naglas, plezam na drevo,
na vrhu že sedim, ko naju vidim in v rokah:

Lep kozarec in notri vino,
roka že za vrat drži,
tisto, kar rosi oči,
slika najina je, le najina je.

Vse zaman, vse zaman, vse zaman...
Vse zaman, vse zaman...

A ker ne vidim, kar se zdi, le mislim si.